Vikend kolonialni odnos "jaz tebi evro, ti meni zabavo" sicer ni samo vikend odnos, ampak stalnica v nerazumevanju dejstva, da tu v Istri vlada drugačna lokalnost, ki jo gre spoštovati. Se še spomnite, koliko truda je bilo treba vložiti v to, da ne bi še pri nas uvedli obveznih zimskih pnevmatik? Ali pa norost, ko je treba hišo v Piranu prav enako debelo izolirati kot v Kranjski Gori, če želimo pridobiti subvencije eko sklada?

Enako nerazumevanje se dogaja pri nespoštovanju naše večkulturnosti. Istra je bila, je in hočemo, da bo tudi naprej večkulturna! Od kadar so Histre premagali Rimljani, je postalo jasno, da je Istra zemlja prehoda in mešanic narodov. In to ne le treh. Dediščina tega večkulturnega bogastva je tudi dvojezičnost. Ne, ne spoštovani Ljubljančan, ne dvožičnost ... dvo-je-zi-čnost. To pomeni, da pri nas enakovredno uporabljamo dva jezika, slovenščino in italijanščino. In tega ne počnemo zato, ker smo pač sklenili Osimske sporazume in se k temu zavezali, ampak zato, ker smo na to našo lokalno značilnost ponosni. Ponosni smo na dolgo zgodovino sožitja med romansko in slovansko kulturo in na kulturno bogastvo, ki ga je to sožitje rodilo.

Iz teh razlogov nočemo trpeti teptanja tega našega lokalnega bogastva. Kmetijsko ministrstvo nas prepričuje, kako je lokalna hrana boljša, ob tem pa pozabi na osnovni prevod sporočila tudi v italijanščino oziroma za to poskrbi le takrat, ko ga na to opozori Regional.si. Očitno je za kmetijske uradnike v Ljubljani lokalno le tisto, kar je iz Ljubljane in okolice. Kar je v Kopru, Izoli in Piranu pa ... "ah, sej je provinca, bomo že mi po svoje naredil, a ne".

Še največje nespoštovanje lokalnosti pa so plakati Javnega zavoda Ljubljanski Grad, ko ti promocijo za ljubljanskega lepotca na griču postavijo dvojezični plakat ... ampak tako, da je drugi jezik ... angleščina! Človeka prav prime, da bi jim nič kaj dvojezično zabrusil: "Ma va in mon...!"