Osrednja govornica bo mlada znanstvenica Nina Leskovec, ki že nekaj let živi v Združenih državah Amerike. V programu, ki ga režira Dušan Moravec, se bodo domači kulturni ustvarjalci osredotočili na lik in delo vojskarskega partizana, pesnika, povojnega novinarja in urednika Črtomirja Šinkovca.

Na slovesnosti bodo s postrojem sodelovali praporščaki veteranskih organizacij, zbrane bosta nagovorila tudi idrijski župan Tomaž Vencelj in predsednik borčevske organizacije Bojan Režun.

Režiser in scenarist proslave Dušan Moravec je želel prireditev pripraviti v Mejci, kjer bi se lahko zbralo več tisoč obiskovalcev s celotne Primorske, a je zaostrovanje epidemioloških razmer terjalo preselitev proslave na idrijski Mestni trg in zmanjšanje števila nastopajočih. Omejeno bo tudi število obiskovalcev.

Osvežimo zgodovino

Primorska je bila vse do konca prve svetovne vojne povezana s Slovenijo v enotnem cesarstvu, zato so se nemudoma po italijanski zasedbi jeseni 1918 in zlomu Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni začela prizadevanja Primorcev za priključitev k matičnemu narodu. Pariška mirovna konferenca leta 1919 se je končala, ne da bi rešila obmejno vprašanje, s podpisom rapalske pogodbe novembra 1920 pa so Goriška Brda, Gorica, Vipavska in Soška dolina, velik del Notranjske, Kras in Istra pripadli Italiji.

Ob koncu druge svetovne vojne maja 1945 so Istro, Trst in vzhodni del s Slovenci naseljene tedanje Kraljevine Italije zasedle jugoslovanske partizanske sile, zahodni del Primorske pa enote zahodnih zaveznikov. Junija 1945 so se partizanske sile na zahtevo zaveznikov umaknile iz zahodnega dela Julijske krajine, Primorska pa je bila s t. i. Morganovo črto razdeljena na dve zasedbeni coni - cono A, ki jo je upravljala Zavezniška vojaška uprava, in cono B, ki jo je upravljala Vojaška uprava Jugoslovanske armade.

S podpisom pariške mirovne pogodbe 10. februarja 1947 v Parizu je obveljal francoski, t. i. kompromisni predlog, po katerem so Italiji pripadle Benečija, Rezija, Gorica in Kanalska dolina, Jugoslavija pa je dobila velik del Goriške in del Tržaške, Istro južno od reke Mirne, jadranske otoke in Zadar z okolico.

S pariško mirovno pogodbo se je tako večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 pod nacistično okupacijo, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Izven slovenskih meja je ostalo še okrog 140.000 Slovencev.

Širša okolica Trsta, ki je poleg tega mesta vključevala še Koper, Izolo, Piran, Umag, Buje in Novigrad, je postala nevtralna država, imenovana Svobodno tržaško ozemlje (STO), razdeljena na dve območji. Cona A, ki je vključevala Trst, je bila pod vojaško upravo britanskih zavezniških sil, cona B, ki je zajemala slovensko Primorje in Istro, pa pod upravo Jugoslovanske armade. Pogodba je začela veljati 15. septembra istega leta.

Leta 1954 je bilo STO s Spomenico o soglasju (t. i. londonskim sporazumom) ukinjeno - cona B je prešla pod Jugoslavijo, cona A pa pod Italijo. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskimi sporazumi, podpisanimi 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.

Praznik vrnitve Primorske k matični domovini je državni praznik od leta 2005, vendar ni dela prost dan.