Fotografije so simbolične.

Nekega zgodnjega jutra se je Hank odločil, da zapusti hišo v predmestju Pesara, v katero se je pred kratkim preselili zato, ker je njegova lastnica ocenila, da mu bo pri njeni hčerki bolje kot pri njej v stanovanjskem bloku v središču mesta.  A očitno je Hank drugačnega mnenja.

​Ob 6.45 je Hank zapustil svojo novo hišo v predmestju Cattabrighe, prečkal cesto in prišel do avtobusne postaje. Potrpežljivo je počakal, da so se vsi potniki povzpeli na avtobus za Pesaro, nato vstopil še sam in se namesti na dva sedeža. Nihče ga ni odgnal, stekle pa so objave na družbenih omrežjih na straneh za pogrešane živali. Naključje je hotelo, da se je Anna, prostovoljka italijanskega društva za zaščito živali ENPA, prav takrat vračala z dela in se nahajala v bližini avtobusne postaje, zato ga je želela prestreči.  A Hank ji je ušel in se s hitrim tempom podal proti središču mesta.

Anna mu je le s težavo sledila; pri tem so ji pomagala poročila o psu na družbenih omrežjih in napotki mimoidočih: vsi so sledili črnemu psu, za katerega se je zdelo, da bega po mestu, vendar je bila v Hankovi glavi zelo natančna predstava o tem, kam želi iti.

Kmalu po 8. uri je Anna prispela do kraja, kjer se je pes ustavil: našla ga je pred ulično številko 41: "Sedel je tam in gledal v vrata, manjkalo je samo še to, da bi pozvonil," je kasneje povedala za italijanske medije. S psom je vstopila v zgradbo in zagledala neko gospo, ki se je tedaj odpravljala v službo. Bila je Hankova lastnica. 

Zdi se, da se je Hank v izbiri med hišo s prostornim vrtom in veliko manjšim stanovanjem v središču mesta odločil za zvestobo osebi, ki ga je posvojila kot mladička in skrbela zanj vse do njegove starosti.