Povedal si mi, da ti ležijo osebnoizpovedne pesmi ... Napišeš vsa besedila sam? S kom vse pravzaprav sodeluješ pri nastajanju glasbe?

Po navadi dobim del pesmi, preprosto nastane iz ničesar. Zadene me kot grom in potem moram to nekako hitro posneti ali zapisati, da ostane. Ko imam čas, pa poskušam doma posneti vse ostalo, dokler ne pride do smiselne celote. Potem pošljem posnetek ekipi (Luka Jeraša, Marko Hrvatin in Roni Starc – op. a.), da si ustvarijo sliko, zberejo mnenja in ideje. Ko se dobimo na vajah, udarimo, se pomenimo, določimo, kaj bomo posneli. To se sicer sliši zelo hitro, ampak včasih se to vleče tudi po kak teden. Nato pa se domenimo z mojim producentom Yanom Barayem in posnamemo. Yan mi ustreza, ker naredi dober izven zadev, njegove izkušnje pa so zelo pomembne in mu zato tudi zaupam. Pa še smisel ima in natančnost, kar je pri producentu zelo pomembno. Besedila so vsa moja, včasih napišem, kar se mi zdi, kakšne svoje romantične ideje, včasih sem razumljiv, včasih pa ne. Kar mi je tudi všeč, če jaz vem, zakaj sem nekaj napisal in zame naredi smisel. (Smeh)

Kako nastaja tvoja glasba? Bi se rad ukvarjal zgolj z njo, torej profesionalno, ali je to nekaj, kjer nameravaš dati iz sebe, kar ti leži na duši, preostali del dneva pa uživati v svojem poklicu?

Z izjemo otroštva, ko sem sanjal o tem, kako bi rad bil pilot formule ena, sem vedno vedel, da se bom ukvarjal z glasbo. Ne vem, zakaj, zame je to nekaj normalnega. Sploh si ne predstavljam sebe brez glasbe. Podzavestno. Enkrat narediš kaj všečnega, včasih manj. Lepo bi bilo živeti od tega, da bi s tem služil denar in bi to bilo dovolj zame in mojo družino. V prostem času bi rad ustvarjal, nastopal, potoval, spoznaval in sodeloval z več glasbeniki. V celoti o glasbi.

Kot si mi zaupal, si kot najstnik poslušal tudi Nirvano in Blink-182. Koga vse še poslušaš in kdo o njih (je) vpliva(l) nate oziroma na tvojo glasbo – če sploh?

Sprva sem poslušal boybandovski pop, ker me privlačijo harmonija vokalov, spevnost in melodija. Na prehodu iz osnovne šole na gimnazijo pa sem začel poslušati tudi Nirvano, Green Daye, Blinke ... To je bil trend, no, razen Nirvane, oni so bili enostavno nesmrtni. Mislim, da me je privlačila ta energija, še vedno so to bile enostavne pesmi, ki pa so vsebovale nekakšno revolucionarno besedilo in voljo po boljšem življenju. Ti bendi so tudi klicali po skupnem ustvarjanju, zato sem takrat tudi prvič bil član skupine Noom8. Tam smo bili generacijsko in tudi smiselno drugačni, naučili smo se dosti eden od drugega, lepe izkušnje smo doživeli, po nekaj letih pa je to bilo premalo. Danes ne poslušam glasbe kot včasih, bi pa rad to počel. Tempo življenja, ki prevladuje danes v družbi, je zelo hiter in površinski, zato pa je danes trend glasbe takšen, kakršen pač je. Privlači me glasbena ideja Johna Mayerja, ker me vsakič preseneti s svojimi izdelki in svojimi mislimi. Bojim pa se, da ljudje glasbe enostavno ne poslušajo več, ker se ne znajo usesti in se ne pustijo odnesti.

Kakšno glasbo ustvarjaš, se lahko opredeliš kot pop glasbenik, rocker ...?

To vprašanje je vedno težko. Zagotovo se nimam za rockerja, ker nimam takega "lifestyla". Predvidevam, da sem pop avtor, je pa res, da se je pop močno razširil na vse ostale zvrsti. Pri popu mi je všeč to, da ga ljudje lažje sprejmejo, kar je v pomoč pri pošiljanju sporočila pesmi. In srečo imam, da so pesmi, ko jih ustvarjam doma, preproste in precej pop, dovoljujejo mi, da sem iskren s samim seboj. Po drugi strani pa obožujem preizkušanje svojih idej v drugih zvrsteh. To počnem pri skupini Kontinoom, kjer smo se sestali večinoma nekdanji člani Noom8. Ustvarjamo alternativni rock in s tem ustvarim ravnotežje s popom. Je kot nekakšna protiutež. Čeprav priznavam, da me obe strani zelo veselita.

Kako bi ocenil stopnjo naklonjenosti radijskih postaj slovenski glasbi?

Radii pri nas imajo zelo težko nalogo. Izbirati med trendom, ki ga vriva globalna scena, in med slovensko glasbo, ki pogosto ne ustreza kriterijem tega trenda, ni prijetna zadeva. Zato obstajajo različni radii. Pri nas na Obali so morda malo manj strpni do slovenske glasbe in imajo raje tujo. Vendar se tu pa tam sliši kakšen nov slovenski izdelek. Lahko bi tega bilo več, ampak najprej bi se morala povečati poslušanost radiev in tudi Slovenci bi morali bolj verjeti v slovensko glasbo in jo podpirati.

Komu izmed slovenskih glasbenikov rad prisluhneš in zakaj?

Trenutno poslušam premalo glasbe. Včasih zasledim kaj novega in se, če me zanima, pozanimam, kdo je, kje igrajo itd. Recimo zadnji so to bili Manouche, ki sem jih slišal v Ljubljani, ko sem šel poslušat čisto drugo zadevo. Rad poslušam Dan D, Bazarje, … Slovenska glasba ima potencial, poslušalci so morda malo trmasti. Največja ovira je, da so časovni in denarni vložki bistveno večji od tega, kar dobiš nazaj. Morda je za to kriva misel, da če nekaj počneš z veseljem, ni potrebe po plačilu. Ali pa preprosto ni spoštovano to, kar počnemo. Nisem še našel odgovora na to.

Si razmeroma mlad, kako te jemljejo ostali glasbeniki – in kako občinstvo?

Hah, zanimivo vprašanje. (Smeh) Mlad sem, ampak to ne igra vloge. Kako pa name gledajo glasbeniki (ali tisti, ki se imajo za take), se me ne tiče. Rad se pogovarjam z ljudmi, ki se ukvarjajo z glasbo, ker se od njih dosti naučim, nasvete sam prefiltriram, izkušnje delim, poleg tega so to posebni ljudje. Publika pa je sploh nekaj posebnega! Glasbenikova kariera je odvisna od publike. Trenutno nimam velike publike, ker sem šele začel. Upam, da bo število naraslo. (Nasmešek)

Se je težko prebiti na glasbeno sceno? V lokalnem okolju je to verjetno lažje, kaj pa drugod?

Preboj na sceno je bolj odvisen od medijske podpore. In sreče. In volje. Obala je zanimiva, ker je tu težje uspeti kot drugod po Sloveniji. Tudi pohvale so tukaj zelo redke. Zato pa je vsaka pohvala zlata vredna. Pri nas je okus publike precej drugačen od ostale Slovenije, pa tudi slovenska zavest je malo manjša. Na primer lani smo s skupino Kontinoom imeli dva koncerta v Mariboru in vedno je bilo veliko ljudi na dogodku ali v bližini, pa čeprav smo gor popolnoma nepoznani. Morda tudi zato, ker imajo več prireditev, boljšo organizacijo ...

Kako gredo priprave okoli albuma, kdaj ga lahko pričakujemo?

Album je žrtev časa. Gre zelo počasi, zaradi sistema dela, ki ga imamo z ekipo. Vsak ima tudi svoje stvari in logično je, da nimamo vedno časa za snemanje. Upam, da bo končan proti jeseni! Bo precej kratek, ker bo to skupek idej iz treh let, naslov pa bo Iz moje perspektive. Bo treba še malo počakati.

Je Zaprem oči tvoj prvi videospot? Kako bi opisal izkušnjo, kje ste snemali spot, koga vse opazimo v njem?

Drži, to je moj prvi videospot. Izkušnja se je začela s štirimi zgodbami, ki so mi padle na pamet, ko sem dokončal pesem. Nato sem malo mečkal, če bi ali ne bi ... To je namreč moj največji problem; vedno tehtam, preveč razmišljam o odločitvah ... Ampak sem se le opogumil in šel do Petra Kleve, ki je moje ideje sestavil v celoto ter to tako hitro in smiselno, da sem ostal brez besed. Prepričal me je in s snemanjem smo začeli kakšen teden kasneje. V videu smo posneli mehanika (mojega očeta), kirurga in asistentko, ki dejansko delata v medicini, to je družina Sevšek, bolnika (nato tekača, igra pa Patrik C.), plezalca (Rok R. iz društva plezalcev Koper), družino z otrokom (moji prijatelji Sara in Marko s hčerko Julijo, sposodil pa sem si tudi Nežo F-F.) ter bendovsko sceno z mojo ekipo (Luka, Marko in Roni).

In kakšno je sporočilo videa?

To, da je vsak začetek težek, vendar se vsak bori za svojo zmago in svoj cilj.

Zaprem oči je balada. S čim nam boš še popestril letošnje poletje?

V juliju bom predstavil drugi single Ker je poletje. Stilsko je pesem malček retro, ker sem imel melanholijo po takšnih pozitivnih pesmih. Govori o tem, da so skrbi in stres odveč. To govorim tudi sam sebi.

Kje te bomo lahko opazili poleti na Obali, kje se obetajo tvoji nastopi?

Datumov ni dosti, ampak še prihajajo. 27. julija bomo igrali na akustiko v Izoli v sklopu Sveže modre selekcije Radia Koper, 24. avgusta pa igramo na Ribiškem prazniku.

No, z Radiem Koper si povezan tudi drugače, ne samo kot glasbenik. Poslušalci te namreč lahko slišijo tudi v drugačni vlogi. Kdaj in v zvezi s čim?

Zelo rad imam motorne športe, predvsem MotoGP. Na Radiu Koper se ljubiteljsko ukvarjam z reporterstvom na temo tega atraktivnega športa. To so tisti redki trenutki, ko uspem odklopiti od glasbe. Čeprav priznam, vrnitev v glasbo je vedno slajša, tam se počutim najbolj doma.

Letošnje poletje preživljaš delovno, poleg tega, kot si že omenil, končuješ diplomo. Kaj pa oddih, bo čas tudi zanj?

Uf, ja, diploma. Nisem velik ljubitelj dolgih dopustov, ker se hitro zdolgočasim. Saj paše odklopiti in kakšen dan preživeti v popolnem nedelu, ampak trenutno si tega ne morem privoščiti. Moj oddih bo ravno v sklopu reporterstva, ko bom šel v Misano septembra. Dopusti drugačne oblike pa so zaradi različnih faktorjev malce težje dosegljivi.

No, pa če odmisliva današnji dan ... Kaj nameravaš početi čez leto, dve, tri ...?

Trenutno končujem dodiplomski študij italijanistike v Kopru. Pred mano je še diplomska naloga in potem lahko odkljukam cilj, ki sem si ga postavil pred petimi leti. Kaj bo čez dve leti ali tri leta, pa ne vem. Zadeve se same zgodijo. Veselilo bi me imeti dva albuma za sabo, svojo vadnico/studio in še vedno dovolj časa za ustvarjanje ter druženje.