Zakaj so psi tisti, ki naše življenje naredijo tako posebno, smo vprašali Leno Gregorčič, ki si je za nalogo zadala razumeti in razodeti čarobnost vezi med človekom in njegovim psom. "Odgovorov je verjetno toliko, kolikor je ljudi, saj vsak čuti in doživlja življenje s psom na edinstven način in je zato posebno. Za nekoga to pomeni občutek, da ni nikoli osamljen, za drugega je to družba, ki ga sprejema v celoti in brez obsojanja, tretji vidi v psu tolažbo in oporo, tudi ko ima občutek, da je ves svet nastrojen proti njemu. Zlijejo se z našim življenjem, karakterjem in nas sprejmejo v celoti take, kot smo. Tega med ljudmi nismo več vajeni in verjetno nas zaradi tega psi tako zelo navdušujejo. Mokri smrčki, rep, ki miga do onemoglosti in pogled, ki seže v globino duše, je samo še pika na i."

Kaj vas je vodilo k odločitvi, da napišete knjigo ne o psih, ampak o ljudeh, ki imajo radi pse, torej o ljubezni pasjeljubcev in doživljanju te globine vezi med človekom in njegovim psom?

"Prvotni načrt je bila knjiga o psih, pa mi nekako ni stekla. Potem me je nekega dne na Parenzani prešinilo, da sem zgrešila izhodišče; nočem pisati knjige o psih, ampak o ljudeh, ki imajo radi pse! O psih je napisanih že veliko knjig. Psi so zakon, to vemo vsi, ki življenje delimo z njimi. Malo pa je take literature, ki v središče dogajanja postavlja človeka pasjeljubca, vsa njegova doživljanja, norosti in paleto različnih občutkov, tako prijetnih kot manj prijetnih. Zaradi psov tudi jočemo, se prepiramo in občutimo stisko, stres, tesnobo. Zdelo se mi je fino, da bi ljudje našega kova imeli knjigo, v kateri bi se prepoznali in si rekli: 'Madona, poglej, ta je še bolj nora kot jaz.' Ker sem tudi sicer neposredna in brez filtrov, sem se čutila dolžno, da to posredujem dalje v kompletu, tako kot je in brez olepšav. Neke vrste kinološka proza, če se izrazim kot literarna komparativistka. Odnos med psom in človekom je v ospredje stopil čisto spontano. Knjigo sem si že na začetku zamislila kot nabor različnih kratkih zgodb, ki med seboj niso povezane in jih lahko bereš v poljubnem vrstnem redu, vseeno pa sem želela rdečo nit, ki bi to vse skupaj povezovala. Bolj kot sem pisala in razmišljala, bolj me je pot vodila do tega, da vse to, kar počnemo zaradi naših psov, počnemo zato, ker z njimi zaradi številnih razlogov čutimo globoko povezanost in je ta odnos med bitjema dveh različnih vrst v nekem smislu tudi edinstven."

Raziskujete svet pasjeljubcev, ki v središče svojega življenja postavljamo dobrobit svojega psa. Nas to dela drugačne od ostalih ljudi in v kakšen smislu smo "posebna kasta", kot pravite?

"Kot sem zapisala v knjigi, se na prvi pogled ne ločimo kaj preveč od ostalih, hodimo v službo in bolj ali manj redno plačujemo davke. V tem smo povprečni. 'Težava' nastane, ko besede nanese na pse, takrat se težko ustavimo in mimogrede pokažemo še 3.000 fotografij našega psa, ki spi na kavču v več ali manj isti pozi. Šalo na stran. Drugačni verjetno za tiste, ki ne razumejo, zakaj smo za psa pripravljeni prilagoditi način življenja, druženja, partnerstva, lokacijo bivanja, menjati avto ali obdržati službo, ki nam ni všeč, nam pa omogoča fleksibilen urnik, kar nam je zaradi psa zelo pomembno. Pogosto to počnemo tudi na račun lastnega udobja. Nekdo, ki nima psa, bo vse to težko razumel, ampak nič za to. Jaz tudi ne razumem ljudi, ki poleti ob 12. uri kolesarijo v klanec. Se tudi meni oni zdijo malo drugačni."

Kot ste zapisali, svet zaradi psov doživljamo drugače in smo zaradi tega tudi pogosto nerazumljeni. Ste to tudi sami večkrat doživeli?

"Seveda, mislim, da je to neizbežen del življenja s psom, ampak je ključnega pomena, da si tega ne vzameš preveč k srcu. No, nekaj je teorija, drugo praksa! Ko sem pred leti iskala najemniško stanovanje skupaj s psom, so mi na neki nepremičninski agenciji svetovali, naj poskusim brez psa. Sploh ne vem, v katero kategorijo naj umestim ta nasvet. Bizarno? Neživljenjsko? Kaj naj naredim, naj ga dam v zavetišče?! Gospa na drugi strani preprosto ni razumela, da to ni opcija. Poleg tega nekateri ljudje zelo radi delijo mnenja, za katera jih nihče ne vpraša: "To je samo pes, pretiravaš, za psa skrbiš, kot da je tvoj otrok …"  Čas je, da to umestimo v kategorijo 'neprimerno'. Kaj pa kdo ve, kaj je za mojega psa – in mene – v redu?! Širše gledano jih lahko tudi doživimo kot poseg v našo integriteto, načela in vrednote, ne glede na to, kako smo sicer prepričani v svoj prav. Če nisi, je toliko hujše in te lahko dodatno najeda vest, čeprav počneš samo to, kar čutiš, da je prav. Enim je ob takih komentarjih vseeno, drugim ne, prej ali slej naletiš na takega, ki te zaboli in občutek ni prijeten."

Zelo zanimiva je vaša misel, da ne gre za to, da se posvečamo psu, ker nimamo lastnega življenja, ampak se psu posvečamo, ker je to naš način življenja. Imeti psa je torej način življenja, kako bi ta način življenja opredelili?

"S psom nisi nikoli sam, niti takrat, ko bi ti morda ustrezalo biti sam. Vsaj za kakšen dan. In s psom pridejo dlake v stanovanju, blaten avto, slina po tleh in na steni, polne vrečke žepov z vrečkami za iztrebke in priboljški. Tudi načrtovanje dopusta postane drugačno, zato, ker moraš najti ustrezno namestitev, ki sprejema pse ali primerno varstvo. Sprehodi ob vsakem vremenu in ob vsaki uri … Ko se enkrat odločiš za psa, moraš več ali manj vse to umestiti v tvoje življenje, vključno s finančnimi in časovnimi prilagoditvami. Ampak kar dobiš v zameno, je neprecenljivo! Mnogi ljudje zato raje prilagodimo življenje okoli psa in uživamo v najboljši družbi, na najboljših izletih z najboljšimi ljudmi, ki smo jih spoznali na tej poti. Zato sčasoma to postane naš način življenja, vse ostalo si prilagodimo okoli obveznosti s psom."

Ugotavljate, da s psi spletamo globoke odnose, ki so pogosto iskrenejši kot odnos z bližnjim človekom: ni malo takih, ki pravijo, da imajo svojega psa raje od drugih ljudi. Zakaj ta navezanost?

"Živimo v svetu, kjer smo nenehno izpostavljeni pritiskom; v službi in v družbi, neprestano moramo zavedno ali ne zadoščati nekim pričakovanjem in smo vedno z nečim pogojevani. Potem pa imaš psa, ki te sprejema takega, kot si, te nikoli ne sodi, ti ne postavlja nobenih pogojev in je edino živo bitje na tem svetu, ki te ima raje, kot imaš rad samega sebe. Nič ne zahteva v zameno in vedno te je vesel. Ni čudno, da ti tako priraste k srcu! Vse ostalo je samo logična posledica."

"Pokaži mi, kako se obnašaš do psa in povem ti, kdo si," pravite. Torej lahko iz odnosa človeka do svojega psa razberemo, s kom imamo pravzaprav opravka?

"Absolutno! Pri tem pomaga, če smo nekoliko bolj subtilni opazovalci. Če bomo človeka sodili po tem, koliko priboljškov nameni psu in kako je pester nabor ljubkovalnih imen, smo lahko hitro zavedeni. To so lahko dosegljive poteze. Kako človek – skrbnik upošteva in spoštuje (ali ne) meje psa, kako poskrbi za primarne potrebe, tudi čustvene, ko pes potrebuje varnost, zatočišče, oporo? To so nianse, po katerih lahko po mojem mnenju sklepamo, kako človek deluje tudi v medčloveških odnosih in kot pravite, s kom imamo opravka. Bo nekdo, ki ne upošteva mej, ki mu jih pes jasno izrazi, spoštoval naše? Ali pa nekdo, ki z lahkoto ignorira psa v stiski, nam nudil oporo, ko jo bomo potrebovali? Mislim, da nam vse to lahko nakaže vsaj približno smer, kako se bo oseba obnašala tudi do nas: ko bomo potrebovali oporo ali jasno izrazili mejo."

Vaše pisateljsko delo odseva globoko povezanost z vašim nekdanjim psom Ronom, ki je bil velik navdih za vaše ustvarjanje. Ste skozi pisanje poskušali predelati žalost ob izgubi zvestega prijatelja?

"Nikakor. Pisanje je lahko sicer izjemno terapevtsko, ampak Ronova smrt je zame zaključeno in predelano poglavje, ostajajo samo še lepi spomini na čudovita leta, ki sva jih preživela skupaj. Nikoli si nisem niti želela, da bi to bila knjiga o Ronu ali o meni! V tistih delih, kjer pišem o evtanaziji, izgubi in žalovanju, izhajam bolj iz osebne izkušnje, ampak z razlogom: želela sem pokazati, da je čisto v redu, če se z bolečino ob izgubi spopadamo na različne načine. Tako je tudi prav! Ne obstaja ena in edina pot, glavno je, da občutimo vse nianse, čeprav so boleče. Bolečina je del žalovanja in tu nimamo kaj; žalovanje ne more biti nikoli prijetno, je pa nujno, da lahko čez nekaj časa spomine ponovno občutimo kot prijetne."

Povezanost med človekom in njegovim psom je čarobna vez, ki se z izgubo psa prekine, bolečina ostane, spomin nikdar ne mine. To ljudje brez psov težko razumejo. Kot ste zapisali, si zato želite živeli v družbi, kjer okolica ne bi nikomur več dala občutka, da je z njim ali njo nekaj narobe, če v takih trenutkih iskreno žaluje. Se vam zdi, da se glede tega vendarle rahločutnost ljudi spreminja?

"Počasi. Zelo počasi. Ampak tudi počasi se daleč pride … Mislim, da ko ne razumeš bolečine drugega, je bolj modro nameniti sočuten pogled in ostati tiho. Včasih to več pomeni kot slabo formulirana tolažba ali še huje: 'A zdaj pa boste vzeli drugega?' Dajte tudi nam čas, da predihamo izgubo."