Pred časom je Clio Diabaté, pripadnica italijanske narodne skupnosti v Kopru, v intervjuju za Regional opozorila, da se zgodovinski grobovi koprskega pokopališča Škocjan prodajajo brez kakršnihkoli varovalnih določil, novi lastniki pa nagrobne plošče preprosto zamenjajo - brišejo stara imena, fotografije in napise ter jih nadomeščajo s svojimi. "

"Videla sem primere zgodovinskih grobov, ki so bili prodani in preurejeni, pri čemer so bile plošče zamenjane – odstranjena so imena, fotografije in napisi, torej spominski epitafi –, imena prvotnih družin so izbrisana in zamenjana z imeni novih lastnikov," je opisala situacijo in izrazila prepričanje, da se s tem briše zgodovina prisotnosti italijanske skupnosti. "Ob vsakih volitvah kandidati italijanske skupnosti za občinski svet Kopra to temo znova vključijo v volilni program in volivcem dajejo obljube, ki jih potem ne izpolnijo," je ugotavljala.

Tokrat je drugače. Mestna občina Koper (MOK) je pripravila predlog Odloka o dopolnitvi Odloka o razglasitvi posameznih nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov, s katerim bi pokopališče v Škocjanu pridobilo status kulturnega spomenika lokalnega pomena.

Več kot dvestoletna zgodovina

Strokovne podlage za odločitev je pripravil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran. Elaborat prinaša zanimive zgodovinske podrobnosti. Začetki pokopališča segajo v čas Napoleona. Uvedba Napoleonovega edikta o pokopališčih iz leta 1804, ki je prepovedal pokopavanje znotraj mestnih središč, je povzročila daljnosežne spremembe v pogrebni praksi evropskih urbanih okolij.

V Kopru je to privedlo do opustitve pokopališča pri semedelski cerkvi, saj je bilo prevažanje pokojnikov s čolni iz mesta logistično zahtevno in higiensko sporno. Odločitev o ustanovitvi novega pokopališča v predelu Škocjana je bila tako praktične kot sanitarne narave.

Prvi zabeleženi pokop sega v 27. maj 1811. Ta datum je danes vklesan na napisni plošči nad vhodnim portalom pokopališke kapele. Pokopališče je raslo postopoma. Leta 1830 je Francesco Mori postavil novo kapelo, ki jo je leta 1849 obnovil koprski arhitekt Girolamo de Almerigotti. V 50. in 60. letih 19. stoletja so sledile razširitve, okoli leta 1890 pa je bil dodan vhodni kompleks z mrliško vežico. 

Večina avtorjev nagrobnih plastik ostaja neimenovanih, posamezni podpisani spomeniki pa potrjujejo avtorstvo priznanih umetnikov, kot so De Grassi, Antonio Norbedo, Jože Pohlen, Federico Sigon in Paolo Zanette. Plastika in nagrobna arhitektura sta v Kopru odsevali slogovno raznolikost 19. in začetka 20. stoletja, od neogotskih in neorenesančnih potez do neoklasicističnih, secesijskih in medvojnih elementov, navajajo avtorji študije.

Strogi varstveni režimi

Predlog odloka določa splošni varstveni režim za celotno območje. Prepovedani so posegi, ki bi spremenili prostorsko zasnovo, gabarite, stopnišča, prehode in vhode ter obodni zid. Novogradnje so dovoljene le zunaj obodnega zidu starega dela, pod pogojem, da višina slemena ne preseže višine obstoječega zidu. Prepovedana je tudi modernizacija, neskladna z zgodovinskim značajem. Posebni varstveni režim za celoto varuje pokopališče kot vizualno celoto v širšem prostoru.

Pred vhodnim objektom in pri kapeli ni dovoljena zasaditev večjega zelenja, saj bi to zakrivalo arhitekturno podobo in veduto pokopališča. Poseben režim velja tudi za krajinsko zasnovo: ciprese so varovane kot sestavni del vrtnoarhitekturne podobe.

Za grobove in nagrobne spomenike je določen tristopenjski sistem varstva, ki zajema 396 grobnih polj. Pri najstrožjem, I. varstvenem režimu (89 enot), novi pokopi niso dovoljeni, razen za potomce prvotno pokopanih. Dovoljeni so izključno konservatorski in restavratorski posegi. II. varstveni režim (266 enot) prepoveduje posege, ki bi spremenili avtentično pojavnost ali vizualno kompozicijo prostora. Nove napisne plošče ni dovoljeno namestiti na obstoječ nagrobni spomenik, temveč le ob strani ali na vodoravni površini groba, tako da ostane stari spomenik v celoti viden. III. varstveni režim (41 enot) ob menjavi najemnika predvideva prenos starih plošč v lapidarij ter namestitev kamnite plošče z napisom "ex tomba/ nekdanji grob" in imenom nekdanje družine.

Odlok določa tudi, da se po uradni dolžnosti v zemljiško knjigo vpiše status kulturnega spomenika na vseh parcelah, navedenih v prilogi odloka. Za vse posege je treba pridobiti soglasje ZVKDS OE Piran, odpiranje zapuščenih grobov pa mora potekati ob obvezni prisotnosti konservatorja.

Posebna pozornost identiteti italijanske skupnosti

Elaborat navaja, da so na pokopališču "elementi, ki dokazujejo avtohtonost italijanske narodnosti na narodnostno mešanem območju". Mednje sodijo grobnice in nagrobni spomeniki izjemne umetnostnozgodovinske vrednosti (19. stoletje), grobovi starih plemiških koprskih družin ter grobovi znanih koprskih umetnikov, pisateljev in vidnih osebnosti.

Med posebnostmi izstopa grobnica De Grassi, arhitekturni unikum v slogu budističnega templja. Gioachino De Grassi je leta 1870 odpotoval v Siam (današnja Tajska), kjer je kot gradbeni podjetnik dosegel velik uspeh. Po smrti brata Antonia leta 1887 je med letoma 1888 in 1894 zgradil grobnico, ki je edinstvena v slovenskem in širšem evropskem prostoru, zaradi česar bo predlagana za razglasitev kot spomenik državnega pomena.

Elaborat priporoča tudi vključitev pokopališča Škocjan v Združenje evropsko pomembnih pokopališč (ASCE), katerega cilji so promocija pokopališč kot kulturne dediščine, sodelovanje pri njihovi zaščiti in obnovi ter krepitev zavesti o njihovi kulturni vrednosti.