Zakaj so bolezni dihal pogostejše v tem letnem času? Prehodna obdobja, predvsem jesen in zima, prinašajo več dejavnikov tveganja hkrati, ki lahko vplivajo na zdravje dihal in povečajo dovzetnost za okužbe.

Med ključnimi dejavniki so nižje temperature in več vlage, pogostejše bivanje v zaprtih prostorih, stres zaradi sprememb rutine ali potovanj ter oslabljen imunski sistem, zlasti pri mladičih, starejših živalih in kroničnih bolnikih.

Pri psih ima dodatno vlogo tudi več notranjega preživljanja časa in druženja z drugimi psi, na primer v pasjih parkih ali hotelih, kar ustvarja idealno okolje za širjenje okužb dihal.

Najpogostejše bolezni zgornjih dihal pri psih in mačkah so praviloma nalezljive in se širijo kapljično ali z neposrednim stikom, zato se pogosto pojavljajo tam, kjer se živali zadržujejo skupaj, kar pomeni večje tveganje za okužbe.

Pri mačkah so okužbe zgornjih dihal še posebej pogoste v gospodinjstvih z več mačkami, zavetiščih in drugih okoljih, kjer stres dodatno oslabi imunski odziv.

Pri mačkah se okužbe zgornjih dihal pogosto pojavljajo v okviru t. i. mačjega respiratornega kompleksa (FRC), pri katerem imata najpomembnejšo vlogo mačji kalicivirus in herpesvirus.

Tudi pri psih so okužbe zgornjih dihal pogoste, zlasti v okoljih s tesnimi stiki med več živalmi, kjer se virusne okužbe pogosto zapletejo s sekundarnimi bakterijskimi vnetji.

Kužni kašelj (infekcijski traheobronhitis) je ena najpogostejših nalezljivih bolezni dihal pri psih. Gre za kompleksno okužbo, ki jo povzročajo virusi in bakterije ter je izjemno nalezljiva.

Pogosto se začne kot virusna okužba, pri kateri ima pomembno vlogo virus pasje parainfluence, ki oslabi zaščitno funkcijo dihalne sluznice in omogoči pridružitev bakterijskih okužb.

Med najpogostejšimi povzročitelji je bakterija Bordetella bronchiseptica, ki pomembno prispeva k izrazitejšemu in dolgotrajnejšemu poteku bolezni.

Značilni znaki vključujejo suh, dražeč kašelj, pogosto opisan kot "gosje trobljenje", kašelj ob vznemirjenju ter dejstvo, da je splošno počutje živali pogosto še razmeroma dobro.

Večina primerov poteka blago, vendar se lahko pri mladičih, starejših psih ali živalih z oslabljenim imunskim sistemom razvijejo resnejši zapleti.

Mačji kalicivirus (FCV) je eden najpomembnejših povzročiteljev okužb zgornjih dihal pri mačkah in predstavlja osrednji del mačjega respiratornega kompleksa.

Okužba se pogosto kaže s kihanjem, izcedkom iz nosu in oči, vnetjem ustne votline in žrela, splošnim slabšim počutjem ter pri nekaterih mačkah tudi z razjedami v ustih in ponavljajočimi se težavami.

Pomemben del preventive predstavlja redno cepljenje, saj lahko zmanjša težo kliničnih znakov, pogostost zapletov in dolgoročne posledice bolezni.

Mačke z okužbami zgornjih dihal so pogosto apatične, imajo izcedek iz oči ali nosu in se umikajo v mirne, temne prostore, kar je značilen znak slabega počutja.

Hripavost in laringitis (vnetje grla) sta pogosta klinična znaka pri psih in mačkah. Pri psih se kaže kot spremenjen lajež, pri mačkah pa kot hripavo ali zmanjšano mijavkanje.

Vzroki za razvoj laringitisa so lahko okužbe, vdihavanje hladnega zraka ali dražilcev, stres, mehanski dražljaji, pri psih pa tudi uporaba ovratnic.

Vnetje grla se pogosto ne pojavi samostojno, temveč je povezano z vnetjem drugih delov zgornjih dihal in se lahko razširi na žrelo, kjer se razvije faringitis.

Faringitis (vnetje žrela) pogosto nastane kot del širše okužbe zgornjih dihal, ko se vnetje iz nosne votline ali grla razširi na žrelo in povzroči bolečine pri požiranju.

Lastniki lahko opazijo oteženo požiranje, zmanjšan apetit, pogosto slinjenje, nelagodje ob dotiku vratu, suh kašelj ter pri mačkah tudi spremenjeno oglašanje.

Ob pojavu kašlja, hripavosti ali oteženega dihanja je vedno priporočljiv posvet z veterinarjem, ki oceni, ali gre za blago bolezen ali stanje, ki zahteva specifično zdravljenje.

Pri preprečevanju kužnega kašlja je pomemben preventivni pristop, saj redno cepljenje lahko bistveno zmanjša tveganje za hujši potek bolezni in zaplete.

Poleg veterinarske oskrbe lahko veliko naredimo tudi doma: zagotovimo počitek, omejimo napore, se izogibamo hladnemu zraku, poskrbimo za hidracijo ter uporabimo sirup, namenjen izključno živalim.

Sirupi za ljudi so lahko za živali zelo nevarni, saj pogosto vsebujejo umetna sladila, ki lahko povzročijo celo smrtno ogroženost.

Pomembno vlogo ima tudi podpora imunskemu sistemu, saj so živali med boleznijo izpostavljene povečanemu oksidativnemu stresu, ki upočasni okrevanje.

Zato se pogosto uporablja sirup, ki pomaga pomiriti sluznico dihal, podpreti obrambne mehanizme ter olajšati dihanje in kašelj.

Pri obvladovanju bolezni dihal ni pomembno le prepoznavanje znakov, temveč tudi razumevanje, kako lahko lastniki s primernimi ukrepi olajšajo potek bolezni in podprejo dobro počutje živali.

Ne glede na letni čas obstajajo znaki, ki jih ne smemo spregledati, saj lahko kažejo na resnejšo bolezen dihal ali zaplete, ki zahtevajo takojšnjo veterinarsko obravnavo.

Med opozorilnimi znaki so oteženo dihanje, modrikasta sluznica, visoka telesna temperatura, apatija, izguba apetita ter dolgotrajen kašelj, ki se slabša.

V teh primerih ne gre več za preprosto prehladno obolenje, temveč lahko za resnejšo okužbo spodnjih dihal ali druge zaplete.

Lastnike pogosto skrbi, ali so bolezni dihal pri hišnih ljubljenčkih nevarne tudi za ljudi. V večini primerov gre za obolenja, ki so specifična za pse ali mačke in se na človeka ne prenašajo.

Kljub temu strokovnjaki priporočajo osnovne higienske ukrepe, kot sta umivanje rok po stiku z bolno živaljo in izogibanje tesnemu stiku v času bolezni, predvsem v gospodinjstvih z otroki, starejšimi ali osebami z oslabljenim imunskim sistemom.

Redno cepljenje, zmanjševanje stresa ter pravočasno ukrepanje ob prvih znakih bolezni so ključni dejavniki za ohranjanje zdravih dihal pri psih in mačkah.

Bolezni dihal pri psih in mačkah so pogoste, zlasti v hladnejših mesecih, a jih z zgodnjim prepoznavanjem, ustrezno veterinarsko oskrbo in podporo imunskemu sistemu v večini primerov uspešno obvladujemo.

Pozoren lastnik, ki pravočasno opazi spremembe v dihanju, glasu ali kašlju, lahko pomembno prispeva k hitrejšemu okrevanju ljubljenčka in prepreči, da bi se blaga težava razvila v resnejšo bolezen.