Njegova diagnoza je vsekakor pravilna – po definiciji besede 'fašizem', glede na empirično opazljivo politično stanje, v Evropi vlada fašizem. In morda je ravno identifikacija obstoječega režima, ki ji sledi ustrezno poimenovanje, prvi korak na poti do rešitve – govori se, da zlega duha lahko nadvlada samo tisti, ki pozna njegovo 'pravo ime'. Vendar to vsekakor ni popolna rešitev: v politiki namreč definicija sama od sebe ne pomeni nič, saj je odvisna od človeške interpretacije. To pa tudi pomeni, da obstoječemu režimu ne moremo pripisati imena 'fašizem' zgolj zato, ker se njegovo delovanje popolnoma prilega slovarski definiciji fašizma. 'Na papirju' to seveda lahko naredimo, vprašanje pa je, če se bo to tudi aktualiziralo – ali se bo ta oznaka nanj prilepila in ustrezno oblikovala našo zaznavo in vedenje.

Po zgledu nemškega političnega teoretika Carla Schmitta, znanem po svoji trditvi "Suveren [vladar] je tisti, ki odloča o izrednem stanju [tisti, ki interpretira]", se moramo torej vprašati, "Kdo definira fašizem?", "Kdo določa, kaj je in kaj ni fašizem?" ali "Kdo interpretira pomen besede fašizem?". V odgovoru na ta vprašanja se skriva naslednji korak v boju proti t. i. evrofašizmu.

Začnemo lahko z radikalno razrešitvijo tega problema, ki se pojavi v naslednikih Lacanovske šole z idejo o samorefleksivnosti imena (označevalec ustvari označenca) – fašistična je samo tista ureditev, ki se okliče za fašistično. Po tem principu naši evrokrati, kot jih dr. Mastnak lepo poimenuje, nikakor niso fašisti. Vse prej kot to, kvečjemu bi se oklicali za anti-fašiste (in s tem anti-fašisti tudi bili), kot je zaključil ameriški politični teoretik Paul Gottfried v svoji knjigi Antifascism: The Course of a Crusade.

Seveda pozicije samorefleksivnosti imena ne gre jemati popolnoma dobesedno, v nasprotnem primeru bi bila vsaka oblika akademskega dialoga nemogoča. Vendar pa politika ni akademija in retorika ni dialektika. Definicije obstajajo na papirju, zato so primerne za kontekste, kjer je cilj sporazumevanja izgradnja novega znanja. Politika se na žalost ne ukvarja z znanjem, temveč z močjo, čemur ustreza tudi sporazumevalna forma retorike – njen cilj je prepričevanje, ne spoznanje. Ravno zato v politiki ni važna de jure (po definiciji) opredelitev fenomenov, temveč njihova de facto opredelitev – taka, kot jo razkrivata politična praksa in javno mnenje. To pa pomeni, da na nivoju politike samorefleksivnost imena do neke mere drži – fašizem je tisto, kar režim označi s fašizmom. Preden se spustim v teoretsko argumentacijo, je potrebna ponazoritev s pomočjo primera.

Dandanes se množijo polemike (eksplicitne ali implicitne) glede striktnih definicij besed. Ena izmed pomembnejših v ameriškem (in posledično mednarodnem) prostoru se vrsti okrog problema 'rasizma'. Pojavlja se vprašanje, je moč biti rasističen do belcev? Po slovarski definiciji rasizma je odgovor seveda pritrdilen: vsakršna diskriminacija na podlagi rase oz. etnične pripadnosti je rasizem. Vendar rasizem ni več zgolj diskriminacija, po novem je rasizem kombinacija 'predsodkov (diskriminacije) in moči'. Samo entiteta z močjo je lahko rasistična, hkrati velja še, da kdor ima moč, ne more biti žrtev rasizma – in ker imajo belci moč, ne morejo biti žrtve rasizma.

Marsikomu se to morda zdi nesmiselno, ampak v politiki ne prevlada najbolj smiselna ali razumna 'definicija', temveč tista, ki ima na svoji strani politično moč. Včasih pa nikakršna definicija ni pomembna – vzamimo npr. incident izpred desetletij, ko je zdajšnji kanadski predsednik Justin Trudeau nosil obrazno poslikavo 'blackface' [ii]. Slednjo se dandanes obsoja kot zelo rasistično in marsikdo je bil žrtev t. i. kenslanja zaradi svoje 'rasistične preteklosti', vendar je v Trudeau-jevem primeru to zgolj mladostniška napaka. Rasistični akt torej ni rasizem, zato ker je njegov akter politični zaveznik režima.

Skratka, zdi se, da na nivoju politične retorike faktična oz. empirična skladnost med objektom in oznako ni poglavitni kriterij za njuno združitev, saj ta temelji na drugih mehanizmih. To je moč osmisliti s pojmom ideografa [iii] – emocionalno nabite besede, ki jo ideologija uporablja v sklopu svoje retorike. V pogovornem jeziku tovrstne besede poznamo kot floskule, njihovi ključni lastnosti pa sta pomanjkanje točnega pomena in jasna, močna, emocionalna konotacija. Tako morda zaradi širjenja definicij ni več jasno, kaj točno pomeni biti 'teoretik zarote', kljub temu pa vemo, da je to nekaj nezaželenega. Točne definicije ideografov so dinamične, se konstantno spreminjajo – lahko jih sicer poskusimo rekonstruirati z analizo primerov njihove uporabe, vendar nam to nudi samo začasen odgovor. Ideografi služijo predvsem označevanju političnih zaveznikov in nasprotnikov – zavezniki so označeni s pozitivnim ideografom, nasprotniki z negativnim; množica pa se mora temu ustrezno odzivati nanje.

Pomen ideografa se torej razkrije na pragmatskem nivoju, ne na semantičnem: fašist ni nekdo, ki ustreza definiciji fašista, temveč tisti, na kogar se odzivamo, kot se spodobi odzvati na fašista. V nadaljevanju tega eseja bom za lažje branje ideografe v splošnem pisal v narekovajih, njihov pragmatski pomen bom označeval z velikimi tiskanimi črkami, semantični pa z malimi ('fašizem', FAŠIZEM, fašizem).

Pogosto pa se zgodi, da se dve ideologiji ali dve politični strukturi spopadeta za nadzor nad istim ideografom, zato ker ta ideograf igra pomembno vlogo v narativi obeh strani in se zato pojavlja v obeh mrežah pomena: v obeh primerih beseda nosi enako emocionalno konotacijo (torej implicira isto vrednostno sodbo), vendar zaradi ideoloških razlik med strukturama ta emocionalna konotacija ne more biti asociirana z istimi empiričnimi objekti. Če se vrnemo na zgoraj podan primer 'rasizma' – tako ameriška levica kot desnica ga obsojata (mu pripisujeta negativno konotacijo), vendar je v ideološkem polju levice 'rasističen' samo belec, v desničarskem pa kdorkoli, ki diskriminira na podlagi rase. Tako je seveda de jure, de facto, pa vedno obstaja samo ena definicija ideografa, in sicer tista, ki jo nadzira ideološka struktura z največjo mero politične moči.

Podobno pomensko igro razkoraka med pragmatskim in semantičnim nivojem vidimo pri besedi 'populizem' in njeni relaciji do pojma 'demokracija'. Za začetek se vprašajmo, kakšna je razlika med 'demokracijo' in 'populizmom'? Po definiciji je demokracija "politična ureditev, ki jo definira vladavina večine" [iv]; populizem pa načeloma "politično gibanje, ki apelira na voljo ljudstva definiranega v nasprotju do elite" [v]. V bistvu se zdi, da je populizem ultimativna oblika demokracije oziroma odgovor družbe na zaton demokracije v domnevno demokratični ureditvi. Ravno zato ni jasno, zakaj ta beseda v sodobni uporabi nosi negativno konotacijo. Populizem sicer po definiciji presega dihotomijo levice in desnice, vendar se dandanes 'populizem' očita predvsem desničarskim in sredinskim proti-režimskim oz. alternativnim strankam in voditeljem, npr. Trumpu in Orbanu, v Sloveniji Stevanoviću iz Resni.ce.

Ko ljudstvo izvoli Orbana [vi], je to 'populizem' in grožnja 'demokraciji'; ko izvoli Bidena pa je to zmaga 'demokracije'. Zakaj je temu tako? Da je Orban persona non grata, je jasno, ni pa jasno, zakaj se ga označuje kot 'populista', torej zakaj se 'populizem' uporablja v negativnem smislu? Kot sem izpostavil, v teoriji je to zgolj demokracija v popolnoma 'prečiščeni' obliki – populizem kot bistvo demokracije.

'Populistična gibanja' ne morejo biti teoretsko sporna, saj je t. i. razredni boj (v taki ali drugačni obliki) tako zgodovinska resničnost kot teoretski konstrukt, ki ga najdemo v različnih vejah politične teorije (npr. Marksizem; italijanska elitna šola). V kolikor se 'populizem' obsoja zaradi 'iracionalnosti', se slednja ne more nahajati na teoretskem nivoju, torej nivoju prepoznave obstoja različnih interesnih skupin v družbi (specifično, ljudstva in vladajočega razreda).

Če problematičnost populistične ideje razkoraka med vladajočim slojem in ljudstvom ne izhaja iz teoretske neustreznosti, potem lahko zaključimo, da izhaja iz politične neustreznosti – nasprotovanja interesom trenutnega režima. Iz tega sledi, da je POPULIZEM vsak demokratični akt, ki nasprotuje interesom režima; DEMOKRACIJA pa vsak akt, ki se sklada z interesom režima (tudi, če ni demokratičen).

In tako pridemo tudi do primarnega problema izraza 'evrofašizem', ki na teoretskem nivoju sicer odlično opiše trenutni režim: dr. Mastnak in sorodni slovenski učenjaki predstavljajo intelektualni del nastajajočega opozicijskega gibanja, ki se uperja proti obstoječi politični ideologiji, s tem pa se na nivoju retorike spopada tudi z njeno mrežo pomena. Ugotovili smo, da je 'fašizem' eden izmed deljenih ideografov obeh polov; vendar to pomeni, da bo pragmatski pomen fašizma vedno pod nadzorom obstoječega režima, saj ima ta veliko več politične moči od opozicije. Res je, da je obstoječi režim de jure fašističen, ampak je de facto DEMOKRATIČEN. FAŠISTIČNA pa je kvečjemu opozicija, saj spodbuja POPULIZEM in s tem predstavlja grožnjo ('naši') DEMOKRACIJI.

V kolikor si prizadevamo izpostaviti zlorabe demokracije, ki se kopičijo pod obstoječim evrofašističnim režimom, kot ga poimenuje dr. Mastnak, je potrebno uporabiti svežo retoriko, ki se ne križa z retoriko režima. Primernejša se zdita termina tehnokracija ali oligarhija, ki prav tako dobro opišeta dejanski način vladanja, hkrati pa nista tako močno ideografizirana kot 'fašizem'.

Jar Žiga Marušič, mag. kognitivne znanosti, doktorski študent filozofije 

[i] https://www.sanje.si/zapisi/tomaz-mastnak-evrofasizem

[ii] https://www.theguardian.com/world/2019/sep/19/justin-trudeau-wearing-blackface-details-emerge-third-incident

[iii] McGee, M. C. (1980) The “ideograph”: A link between rhetoric and ideology. Quarterly Journal of Speech, 66:1, 1-16, DOI: 10.1080/00335638009383499

[iv] https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/4467620/demokracija

[v] https://sl.wikipedia.org/wiki/Populizem

[vi] https://www.theatlantic.com/international/archive/2022/04/democracy-eu-hungary-viktor-orban-russia/629504/