Najprej čestitke ob imenovanju za direktorja SSG. Kako komentirate ta uspeh, kako se nameravate spopasti s tem novim in verjetno zelo zanimivim izzivom ter se preleviti iz vloge igralca v direktorsko vlogo?

Na nek način vsi mi v življenju igramo takšno ali drugačno vlogo, lahko bi rekel celo več vlog in jih menjujemo glede na situacijo, v kateri se v določenem trenutku nahajamo. Jasno, da gre v gledališču to nekoliko drugače in da vlogo gradimo, ji damo karakter, dušo, jo oživimo, a kakorkoli obračamo, vlogi damo tudi delček sebe. Rad se pošalim, da (se) v gledališču igramo, a vendarle v vlogi smo in je ne igramo, zato ne bom igral direktorja, pač pa to enostavno bom, formalno od 1. julija dalje.

Kaj bo vaša glavna usmeritev, vodilo, pri vodenju gledališča v tem triletnem obdobju?

Nadaljevanje začrtanih smernic, krepitev vloge SSG v mestu in širši okolici. Sodelovanje s sorodnimi inštitucijami ter krepitev odnosov znotraj in izven gledališča.

Ste tudi umetniški koordinator SSG. Kaj napovedujete za prihajajočo sezono? Ali v naslednji sezoni pripravljate kakšno izrazito presenečenje, novost, kaj drugačnega, kot smo bili vajeni do sedaj?

Res je, v zadnji sezoni sem bil umetniški koordinator SSG in realiziral sem program, ki ga je sestavil moj predhodnik, režiser Igor Pison z zelo zanimivimi dramskimi izbirami. Ravno končano sezono je krasilo geslo Kulturni dvom, kar je že pregovorno izhodišče vsakega umetnika, gledališčnika še posebej. Glede nove sezone do tiskovne konference, ki bo sredi junija, pa kaj več ne smem razkriti. Lahko napovem, da bo sezona zelo ženska, v smislu vsebin, avtoric, režiserk. Pa tudi fantje bodo prišli na svoj račun.

Ali boste kljub direktorskim obveznostim nadaljevali z igranjem in kako pogosto vas bomo lahko še videli na odrskih deskah ali pred kamerami? Ali trenutno pripravljate kakšen zanimiv projekt, ki bi ga želeli omeniti?

Znotraj SSG imam še kar nekaj živih predstav, od Kako postati Slovenci v 50. minutah, Soseska Evropa, preko Resnice, do muzikla Zadnjih pet let. V SSG bom kot igralec sodeloval v že predhodno domenjenih projektih. Glede igranja bo to več kot dovolj.

Ste zadovoljni z obiskom SSG? Katera populacija trenutno prevladuje, ko govorimo o obisku omenjenega gledališča? Bi radi privabili še katero drugo populacijo od trenutno prevladujoče, kakšni so vaši cilji na tem področju?

SSG ponuja najrazličnejše abonmaje in programe, od najmlajših gledalcev, ki obiskujejo slovenske otroške vrtce in osnovne šole v abonmajih zlata ribica ter že nekoliko starejše gledalce, ki obiskujejo nižje srednje šole v abonmaju morski pes in dijake višjih srednjih šol v Italiji v mladinskem abonmaju. Tem se pridružujejo abonenti odraslih, večernih ali popoldanskih abonmajev. Naši redni obiskovalci, mnogi tudi abonenti, so dijaki s koprske gimnazije, gledalci s komenskega Krasa, Ilirske Bistrice, slovenske obale. Veliko je tudi organiziranih ogledov iz osrednje Slovenije. Imamo tudi redni in višješolski abonma v Kulturnem domu in Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici. Vsekakor v rednih abonmajih prevladuje starejša publika, zato bi rad privabil k ogledu predstav tudi generacije med 30. in 40. letom. Naj ob tem povem, da zelo dobro sodelujemo z obema primorskima gledališčema, gledališčem Koper in SNG Nova Gorica na več nivojih: z izmenjavo predstav, publike, predvsem pa s primorsko gledališko nagrado Tantadruj. Taisto ime v letošnji sezoni nosi tudi priloga vseh treh primorskih gledališč v in s sodelovanjem obeh primorskih časopisov, Primorskega dnevnika in Primorskih novic. SSG zelo dobro sodeluje tudi s tržaškimi italijanskimi gledališči.

Kako komentirate odnos slovenske oziroma italijanske strani do SSG, predvsem v luči financiranja? Ali imate občutek, da imata italijanska ali slovenska stran mačehovski odnos do SSG?

Kar zadeva financiranje je stanje v zadnjih letih stabilno, tako s strani Slovenije preko Ministrstva za kulturo predvsem pa s strani Italije, kjer so zadeve po reformi italijanskih stalnih gledališč bistveno boljše. SSG namreč upravno deluje po italijanskih pravilih, programsko in vsebinsko pa je zelo vezano na slovenski način dela.

Ste umetnik s podjetniško žilico, kar ni tako pogosta kombinacija, saj sta umetnost in ekonomija konec koncev dva zelo različna pojma. Kako to, da ste se po AGRFT-ju odločili za študij podjetništva in ekonomije? S svojo izobrazbo ste tako rekoč idealen kandidat za direktorja gledališča.

To vprašanje so mi večkrat postavili mnogi. Ne gre toliko za podjetniško žilico kot pa za dejstvo, da so gledališča resda umetniške ustanove, kjer pa so sredstva omejena in s katerimi je treba smotrno razpolagati in upravljati, ob tem pa umetnikom, kolikor se le da, zagotoviti svobodo umetniškega izražanja in ustvarjanja. Vedno sem si želel svoja znanja nadgraditi tudi na drugih področjih in jih potem vnesti v svoj primarni poklic, ki je vezan na gledališče. Na začetku je šlo bolj za izziv, ki pa je nato prerasel v to, s čimer se trenutno ukvarjam in kot zgleda, se bom vsaj nadaljnja tri leta.

Zasledili smo, da ste študirali ekonomijo v Londonu. Lahko poveste malce več o svojem študiju v britanski prestolnici? Kako bi London primerjali s Trstom, z vidika gledališke oziroma kulturne sfere kot tudi sicer?

V Londonu sem svoje znanje nadgradil s krajšim magistrskim študijem, kjer je bil fokus ravno na upravljanju kulturno-umetniških vsebin oz. art managementu, tako v gledališču, filmu, umetniških galerijah, modi. Ob tem pa sem imel še predmete, kot so marketing, poslovne finance ter organizacija večjih in manjših dogodkov. V prostem času sem si ogledal veliko predstav, tako iz klasičnega kot sodobnega repertoarja ter muzikalov seveda. Londona in Trsta se ne da primerjati. Vsak je lep in poseben po svoje. Lahko pa rečem, da je pri nas ponudba ravno tako pestra, velikokrat celo bolj kakovostna in kar je pomembno, cenovno bistveno ugodnejša. Tega se premalokrat zavedamo. Pa še nekaj je: London nima morja.

Vrnimo se iz Londona na domačo obalo. Na kateri kotiček Trsta in na kateri kotiček slovenske Istre vas vežejo posebni spomini, na kakšen zanimiv, zabaven dogodek, ki bi ga želeli deliti z našimi bralci?

Trst ima ogromno čudovitih kotičkov, predvsem takih, po katerih se zapeljem s kolesom: kolesarska pot po bivši železnici Trst–Hrpelje-Kozina ali ribiška pot med Križem in Nabrežino. Da o poteh in stezah okrog moje vasi, Trebče pri Trstu, sploh ne govorim. V smeri Sežane recimo, točneje Orleka, od koder je bila moja nona, ali pa pot mlekaric, kjer so redno pešačili moji predniki ter se čez Vrh, kot mu pravimo, spustili naravnost do Trsta. Pogled na mesto je čudovit. Na slovensko Istro me nedvomno veže Piran in moja sodelovanja s Primorskim poletnim festivalom in anekdote, kjer sva se s kolegom po koncu zadnje ponovitve Igre o ljubezni in naključju, ki smo jo v okviru PPF igrali v Gledališču Tartini v Piranu, ko so nas za finale, nas teatrante, z barko odpeljali kdove kam, odločila, da oblečena oz. kostumirana skočiva v morje. Kakšna napaka: prepojeni stilni-baročni kostumi so postali tako težki, da naju je vleklo dol, pa še noč je bila, da sva mukoma priplavala do obale. Pred tem sem moral na barki še peti v slovo gledalcem, ki so bili na nabrežju, kolegi za mano pa so mi šepetali neumnosti, da bi me spravili v smeh. Ni jim uspelo.