"Arbitri so se umaknili v senco in čakajo na argumente obeh držav. Upajmo, da ne gre za zatišje pred nevihto," pravi Marko Pavliha, strokovnjak za pomorsko pravo.

Vsi roki v zvezi z arbitražnim sodiščem so zaključeni, le tisti za oddajo memorandumov (nekakšnih utemeljenih tožbenih zahtevkov) je bil podaljšan. Sodišče v Haagu se je že sestalo, šlo pa je bolj za sestanek spoznavne narave, ki je bil namenjen dogovoru o organizaciji dela.

So slovenski argumenti dovolj močni?

Naj spomnimo, arbitražno sodišče je sestavljeno iz petih sodnikov oziroma arbitrov. Trije so mednarodno uveljavljeni pravniki in strokovnjaki področja, dodatna dva pa sta imenovali Slovenija in Hrvaška. Naše barve bo na sodišču tako zastopal Jernej Sekolec, obenem pa velja ponovno opozoriti, da bo tam imel funkcijo sodnika, ki odloča, in ne "odvetnika" države.

Razloge in argumente, zakaj Sloveniji pripada izhod na odprto morje, bodo morali zagovarjati drugi. Strokovne skupine že pripravljajo dokazno gradivo in dokumente, čeprav se to dogaja v nekakšni tajnosti.

"Kot član Strateškega sveta za zunanje zadeve, ki ga je imenoval minister Erjavec na začetku svojega mandata, sem že večkrat predlagal, da nas pristojni izčrpno seznanijo s pripravo memoranduma in dokaznih sredstev za arbitražo, vendar se to žal še ni zgodilo," pravi Pavliha in dodaja, da je "obstajalo kar nekaj strokovnih skupin, katerih delo je bilo precej nepregledno, kar so mi potrdili tudi nekateri sodelujoči pravniki. Upam, da zadolženi eksperti garajo noč in dan, saj gre za izjemno odgovorno poslanstvo, za nameček pa so za svoje delo odlično plačani."

Končna odločitev arbitražnega sodišča, ki je za obe državi zavezujoča, bo padla najkasneje v roku petih let, lahko pa tudi prej.

Na Hrvaškem arbitraža predmet šale

Tudi na Hrvaškem v zadnjem času arbitraža ni najbolj popularna tema, zgodbo pa je "iz naftalina" povlekel spletni portal newsbar.hr. V članku so zapisali, da naj bi arbiter Gilbert Guillaume (tisti, za katerega strokovnjaki pravijo, da bi lahko imel glavno besedo pri oblikovanju meje) odločil, da celoten Piranski zaliv pripada Sloveniji, to pa naj bi utemeljil s pregledom pogodb, ki so bile leta 1941 podpisane med tedanjo NDH in Italijo.

Gre sicer za povsem izmišljen zapis, kar je razvidno tudi iz ostalih objavljenih člankov, kljub temu pa je v hrvaški javnosti dvignil kar nekaj prahu, še posebno pri tistih, ki niso takoj ugotovili, da je zgodba izmišljena. Omenjeni članek si lahko preberete s klikom na to povezavo.