Tožilka Mateja Jadrič Zajc je v zaključnih besedah ocenila, da dokazi, izvedeni na podlagi sklepa višjega sodišča ob razveljavitvi prve sodbe, obtožencev niso razbremenili in da so ponovno zaslišane priče enako kot na prvem sojenju izpovedovale bistvena dejstva. Zato je, tako kot prvič, za Bavčarja predlagala dve leti in šest mesecev zaporne kazni, za Golubića pa dve leti.

Zatrdila je, da je Bavčar ob pomoči Golubića "zavestno sklenil za Istrabenz popolnoma nepotreben in škodljiv posel, z namenom družbi Maksima Holding, ki bi sicer iz tega posla utrpela škodo, pridobiti protipravno premoženjsko korist". Bavčar je namreč preko družbe EB investicije lastniško obvladoval Maksimo Holding in je po mnenju tožilstva poskušal prek nje prevzeti Istrabenz.

Kot je pojasnila tožilka, je Maksima Holding julija 2007 Banki Celje prodala paket delnic Intereurope, z obvezo, da jih decembra spet odkupi po precej višji ceni. Pred iztekom roka je namesto Maksime v posel vstopil Istrabenz. 20. decembra je odkupil ta paket delnic, že naslednji dan pa ga je prodal Banki Celje za nižjo ceno. Na ta način naj bi Bavčar v enem dnevu Istrabenzu ustvaril za 3,7 milijona evrov izgube. Istega dne je bila med Banko Celje in Maksimo Holding sklenjena nova terminska pogodba, po kateri je Maksima Holding znova odkupila ta paket delnic julija 2008, in sicer za nekoliko nižjo ceno, kot je takrat veljala na borzi. Na koncu naj bi imela Maksima Holding 3,2 milijona evrov koristi, je dejala tožilka.

Dodala je, da brez pomoči Golubića, ki je v imenu Maksime Holding podpisal terminsko pogodbo, Bavčar posla ne bi mogel izpeljati.

Obramba predlaga oprostilni sodbi. Bavčarjev zagovornik Aljoša Dežman je zatrdil, da iz dokaznega postopka ne izhajajo ne objektivni ne subjektivni znaki kaznivega dejanja. Dejal je, da je šlo za "gospodarsko povsem osnovan posel z namenom zagotovitve financiranja družbe Istrabenz, ki je bila v tem času na robu kreditne izpostavljenosti". Poleg tega je poudaril, da se Bavčar v Istrabenzu ni ukvarjal s financami. Bavčar se je zaključni besedi odpovedal.

Golubićeva zagovornica Anka Kozamernik je zatrdila, da ni bilo storjeno nobeno kaznivo dejanje in da so vse priče potrdile, da je šlo za financiranje Istrabenza. Tudi pri tem naj njena stranka ne bi imela nobene vloge.

Golubić je poudaril, da je samo izvrševal navodila predsednikov nadzornega sveta Maksime Holdinga, torej Bavčarja in člana uprave Istrabenza Srečka Kende. Avgusta 2007 naj bi Kendi sporočil, da ne bo več sprejemal navodil za posle, za katere bo odgovarjal sam. To, da je Bavčar lastnik družbe EB investicije, največje lastnike Maksime Holding, je Golubić po lastnih trditvah izvedel šele sredi leta 2008. Bavčarju je očital, da je to dejstvo do takrat prikrival tudi nadzornemu svetu Istrabenza.

Pred zaključnimi besedami strank so kot pričo zaslišali nekdanjo vodjo sektorja za poslovanja z gospodarskimi družbami na Banki Celje Andrejo Mačkovšek. Ta je povedala, da je imel Istrabenz pri banki tako visoko boniteto, da njegovi krediti niso bili zavarovani. Dejala je, da sklepanje terminskih poslov ni bilo v njeni pristojnosti, ampak so o tem odločali v sektorju za zakladništvo, zato o tem ne ve skoraj ničesar.